Ko pomislimo na pojem "izgorelost", se ponavadi najprej spomnimo na odraslega človeka, ki je preobremenjen in izčrpan zaradi zahtev delovnega mesta, lahko pa tudi družine ali kombinacije drugih dejavnikov. V takšnih primerih lahko zdravnik predpiše bolniško odsotnost, posameznik si vzame čas, da se regenerira, razbremeni nakopičenega stresa in se nato, ponavadi po nekaj mesecih, postopno vrne v delovno okolje in vsakdanji način življenja. Vendar pa se izgorelost pojavlja tudi pri otrocih – tudi ti so lahko preobremenjeni in kažejo znake popuščanja, potrebe po odmoru. A pri njih pojav obravnavamo drugače – zakaj je tako?

Osnovnošolski otrok nima možnosti odklopa od šole brez posledic. Odsotnost od pouka lahko vpliva na učni uspeh, učno samozavest, socialni položaj v razredu in občutek varnosti v šolskem kontekstu. Prav zato je otroška izgorelost še posebej občutljivo področje in hkrati tema, o kateri se še vedno premalo pogovarjamo.

Kaj je izgorelost v šolskem kontekstu? 

Izgorelost je posledica dolgotrajnega odziva telesa na stresorje iz okolja. Gre za stanje psihofizične in čustvene izčrpanosti, ki vpliva na otrokovo motivacijo, učenje in splošno dobro počutje. Učna izgorelost pri otrocih se kaže kot slabljenje zanimanja za šolo in zmanjšanje radovednosti do zunanjega sveta, kar je posledica nezmožnosti spoprijemanja s težkim bremenom šolskih obveznosti. 

Raziskave potrjujejo, da je izgorelost povezana tudi z osebnostnimi lastnostmi posameznika, kot so perfekcionizem, nizka samoučinkovitost ali visoka storilnostna motivacija (zelo visoka nagnjenost otroka k doseganju uspeha), ter pretirana občutljivost na dražljaje iz okolja (t.i. hipersenzitivnost - gre za povečano občutljivost posameznika na notranje in zunanje dražljaje, zaradi katerih otrok intenzivneje doživlja zahteve okolja, pričakovanja ter lastne uspehe in neuspehe). Prav tako se izgorelost povezuje s starostjo - starejši kot so otroci oz. mladostniki, pogosteje se pojavljajo simptomi izgorelosti. V zadnjem triletju osnovne šole naj bi v Sloveniji med 10 in 15 % mladostnikov poročalo o šolski izgorelosti. 

Zakaj o izgorelosti pri otrocih ne govorimo tako pogosto?

Prvi razlog za to je morda ta, da šolo še vedno razumemo kot obveznost, ki jo mora otrok preprosto zdržati, pri čemer učenje predstavlja dolžnost otroka in ne proces razvoja. Zato utrujenost in odpor hitro interpretiramo kot pomanjkanje discipline ali truda. 

Obenem otroci še ne znajo ustrezno opisati notranje izčrpanosti in namesto besed pogosto pokažejo vedenjske spremembe npr. umik, razdražljivost, somatske težave, ki jih odrasli lahko napačno interpretiramo. Dialog okoli izgorelosti se tako nikoli ne vzpostavi. Poleg tega so visoka pričakovanja glede uspeha družbena norma. Akademska uspešnost je, tudi pri Slovencih, pogosto povezana z občutkom lastne vrednosti in zaupanjem v lastno socialno-ekonomsko varnost v prihodnosti, zato je težko priznati, da lahko prav sistem, ki zahteva stalno uspešnost, otroka preobremeni.

Vrzel v prepoznavanju izgorelosti pri otrocih izhaja tudi iz tega, kako drugače razumemo proces šolanja v primerjavi z delom. Šolanje namreč pogosto dojemamo predvsem kot naraven del odraščanja in učenja, ne pa kot dejavnost, ki lahko vključuje dolgotrajne zahteve, pritisk in odgovornosti, podobne tistim v delovnem okolju. To je razlog, da izgorelost naravno povezujemo z odraslim svetom, kar ustvarja slepo pego. Čeprav raziskave jasno kažejo, da se akademska izgorelost pojavlja že pri osnovnošolcih, jo še vedno dojemamo kot redkost in ne kot realno tveganje.

Izgorelost je večplasten problem, ki ga je potrebno reševati na različnih nivojih otrokovega življenja v družini, šoli in širšem družbenem prostoru.

Vzroki izgorelosti pri otrocih

Kljub temu da je izgorelost pri otrocih po simptomih podobna tisti pri odraslih, se razlikujeta po vzrokih in svojih učinkih na posameznika zaradi razlik v značilnostih posameznih življenjskih obdobij. V šolskem kontekstu nastaja postopno, ko otrok dlje časa doživlja pritisk, brez občutka notranjega nadzora in brez zadostne podpore.

Razlogi so večplastni:

• družbeno-kulturno pogojena pričakovanja glede šolskega uspeha

• vseobsežnejši učni načrti

• osebnostne značilnosti otroka (perfekcionizem, hipersenzitivnost)

• visoka pričakovanja staršev

• učne težave in ponavljajoče izkušnje neuspeha

• zunanji pritiski vključujejo tudi družinske konflikte in nizko kakovost odnosov med učenci in učitelji

Otroci zelo dobro zaznavajo pritiske iz svoje okolice. Dobro čutijo pričakovanja odraslih, ne glede na to, ali so ta izrečena neposredno ali ne. V nasprotju s pričakovanji se pogosto zgodi, da ima dobronamerni pritisk staršev po uspehu otroka nasproten učinek – otrok začne dosegati slabše rezultate, izgublja motivacijo in samozaupanje. Ob tem se nam poraja logično vprašanje: kdaj je tisti trenutek, ko dobronamerno prestopi mejo in postane nekaj, kar otroku v resnici škodi? O tem spregovorimo v naslednjem prispevku “Otroška izgorelost: Ko pričakovanja staršev postanejo pritisk”