O vzrokih otroške izgorelosti smo že spregovorili; a kakšno vlogo igrajo pri tem visoka pričakovanja staršev?
Izražajo se lahko na več različnih načinov, povezana pa so s tem, da starši velik pomen pripisujejo akademskemu uspehu, saj so dobre ocene razumljene kot pogoj za prihodnjo varnost in družbeni položaj, kar si starši seveda želijo za svojega otroka. Lahko pa so pričakovanja povezana z idejo vsestranske uspešnosti – otrok naj bi bil uspešen v šoli, športu, glasbi ali drugih dejavnostih hkrati. Tretji vidik predstavljajo implicitna, neizrečena pričakovanja, ki jih otrok zazna skozi odzive staršev na uspeh ali neuspeh. Otroci so zelo občutljivi na čustvene signale predvsem iz primarnega okolja in lahko hitro razvijejo notranji pritisk, da morajo stalno dosegati visoke standarde, da bi ohranili občutek sprejetosti ali ponosa s strani staršev. Primer neizrečenih pričakovanj se na primer lahko kaže skozi pomanjkanje pohval s strani staršev, kadar otrok naredi nek napredek ali doseže dobro oceno, medtem ko starši ob otrokovem neuspehu pretirano izražajo nezadovoljstvo - to otroku sporoča, da “nikoli ni dovolj dobro”, saj njegovi vzponi niso ustrezno naslovljeni, pohvaljeni oz. podprti.
V sodobnem okolju se ta pričakovanja pogosto prepletajo tudi z intenzivno vključenostjo otrok v številne interesne dejavnosti, kar postaja tudi predmet primerjav z vrstniki. Pri tem velja, da je “otrokova vrednost” v socialnem smislu premo sorazmerna s številom interesnih dejavnosti. Številni otroci tako (ponavadi zaradi želje starša) poleg šole obiskujejo več športov, glasbeno šolo, jezikovne tečaje ali druge oblike dodatnega izobraževanja, a v njih nujno ne uživajo. Čeprav so takšne dejavnosti lahko zelo koristne za razvoj, lahko prevelika količina le-teh v kombinaciji z visokimi pričakovanji odraslih hitro ustvari občutek stalne storilnostne obveznosti, ta pa vodi v tesnobo in izgorelost.
Vzroki, da starši svojim otrokom postavijo previsoka pričakovanja, so pogosto globlji in nezavedni – starši lahko namreč preko otroka uresničujejo lastne neuresničene želje, kar lahko oteži ali celo zavira razvoj otrokove lastne identitete.
Velik problem je tudi ta, da se s pretirano pozornostjo na akademski in vsestranski uspeh na različnih področjih podcenjuje otrokovo potrebo po nestrukturiranem času. Pri tem starši pozabljajo, kako pomembno vlogo pri razvoju predstavlja prosta igra v naravi ter igra z vrstniki, ki otrokom omogoča preigravanje različnih življenjskih scenarijev, razvoj interesov ter razumevanja medosebnih odnosov. Prosti čas otroku omogoča razbremenitev ter naravno regulacijo stresa in s tem vodi do psihološkega ravnovesja.
Kako se kaže otroška izgorelost?
Simptomi so lahko telesni in/ali čustveno-vedenjski.
Telesni znaki:
stalna utrujenost kljub zadostnemu spanju
pogosti glavoboli ali bolečine v trebuhu
motnje spanja (prekomerno spanje ali nespečnost)
pogostejši izostanki iz šole
Čustveni in vedenjski znaki:
zmanjšano zanimanje za šolo in dejavnosti, ki jih je otrok prej rad obiskoval
slabše ocene in opuščanje obveznosti
težave s koncentracijo
razdražljivost, apatija ali umik od vrstnikov
občutki neuspeha, ki jih otrok lahko tudi verbalizira
Pomembno se je zavedati, da ne gre za lenobo ali pomanjkanje discipline. Gre za izčrpanost živčnega sistema, ki je predolgo deloval v stanju napetosti.
Kako lahko starši ukrepate?
Prvi korak je razumevanje. Normalno je, da starši občutijo frustracijo, ko otrok nima motivacije za sodelovanje pri prepoznavanju in soočanju s svojo izgorelostjo. A izgorel otrok ne potrebuje dodatnega pritiska, potrebuje razbremenitev.
1. Odprt pogovor
Otroka poslušajmo brez takojšnjega popravljanja, razlaganja ali moraliziranja. Poskusimo slišati, kaj doživlja in ne tega, kar mi mislimo, da bi moral doživljati.
2. Sodelovanje s šolo
Pogovor z učitelji ali svetovalno službo je pogosto ključnega pomena, saj že informiranost odraslih v šolskem okolju o problemih otroka lahko zmanjša pritisk nanj.
3. Razbremenitev urnika
Če je mogoče, začasno zmanjšajmo število dejavnosti. Ohranimo tiste, ki so nujne ali obvezne, ter tiste, ki otroku dajejo občutek veselja ali kompetentnosti in jih sam ne želi opustiti.
4. Struktura in rutina
Predvidljivost daje otroku občutek varnosti. Reden spanec, obroki in jasen dnevni ritem pomagajo umiriti živčni sistem, zato je smiselno nameniti pozornost temu, da se res držimo urnika.
5. Strategije za obvladovanje stresa
dihalne tehnike, ki pripomorejo k sproščanju napetosti in so primerne za otroke
vsakodnevne sprostitvene aktivnosti, kot so branje knjige (če ta predstavlja sproščanje), poslušanje pravljice na radiu, igra v naravi ipd.
telesna aktivnost (sprehod, igra na prostem, šport brez tekmovalnega pritiska)
Če simptomi izgorelosti pri otroku vztrajajo ali se poglabljajo, je smiselno vključiti strokovno psihološko ali socialno-pedagoško pomoč (šolski svetovalni delavec, psiholog).
Zaključne misli
Otroška izgorelost ni znak otrokove šibkosti ali neuspeha. Je opozorilo, da je breme, ki ga otrok nosi, postalo pretežko. Naloga odraslih ni, da otroka na silo “utrjujejo”, temveč da mu pomagajo ponovno vzpostaviti ravnovesje. Ko zmanjšamo pritisk in povečamo občutek varnosti tako v domačem kot šolskem okolju, se pogosto vrne tudi notranji občutek nadzora in zaupanje, ter višja raven energije otroka.