Frustracijo doživljamo, ko se naše želje ali pričakovanja ne uresničijo; ko se soočamo z ovirami na poti do cilja ali ko ugotovimo, da prihaja do razhajanj med tem, kar naj bi se po našem mnenju moralo zgoditi, in tem, kar se dejansko dogaja. Je popolnoma naraven čustveni odziv, občutimo pa ga kot notranjo napetost in nelagodje.
Že odrasli se s frustracijami včasih težko spopadajo. Neprijetni občutki so pri odraslih sicer kratkotrajnejši, saj imajo več izkušenj. Lahko si predstavljajo možne rešitve in izberejo najbolj smiselno, ob tem pa spretno nadzorujejo neprijetne občutke, ki vzniknejo. Drugače je pri otrocih, ki se skozi razvoj z ogromno informacijami in občutki srečajo prvič. Njihovi možgani še niso dovolj zreli, da bi lahko frustracijo uspešno obvladovali. Prav tako še nimajo razvitih konstruktivnih strategij za soočanje z neprijetnimi občutki.
Pozitivne spremembe pri povečevanju tolerance do frustracij so deloma pogojene z razvojem možganov, v veliki meri pa lahko nanje vplivamo z učenjem. Starši lahko v najzgodnejših letih razvoja otrokom pomagajo pri razvoju strategij samoregulacije ter krepitvi pozitivne samopodobe in prožne miselnosti - prepričanja, da so naše osnovne lastnosti (npr. intelektualne sposobnosti) nekaj, kar lahko s svojimi prizadevanji uspešno gojimo. S tem pomembno prispevajo k oblikovanju trdnega izhodišča za nadaljnji razvoj otrokove frustracijske tolerance, ki bo potekal še celo življenje.
Kaj je frustracijska toleranca in zakaj je pomembna?
Frustracijska toleranca je sposobnost posameznika, da sprejme neuspeh in neprijetna čustva (npr. strah, razdražljivost, dolgčas in nejevoljo) ter z neprijetnostjo zdrži, ne da bi se zatekel k izogibanju ali odreagiral agresivno.
Če starši otroku že zgodaj pokažejo, da je frustracija sestavni del življenja in da je normalno, da jo doživlja (ko se, na primer, sooča s ponavljajočo neprijetnostjo obuvanja čevljev), s tem vztrajno gradijo njegovo odpornost do neprijetnosti, ki bo kasneje zanj pomembna v procesu formalnega izobraževanja in vseživljenjskega učenja, pri obvladovanju razočaranj, pri učinkoviti komunikaciji z vrstniki, ki imajo drugačno mnenje od njegovega in pri vztrajanju na poti doseganja osebnih ciljev.
Pogosto pa se zgodi, da se starši v dobri veri in želji po pomoči ujamejo v začaran krog odstranjevanja vzrokov otrokovih frustracij. Na ta način jim odvzamejo priložnosti za razvoj frustracijske tolerance. Otrok z nizko frustracijsko toleranco se bo manjkrat vključil v neznano aktivnost, pri učenju pa ne bo vztrajal, saj ga bo neuspeh demotiviral, tudi če ga bo aktivnost resnično zanimala. To lahko posledično oslabi njegov občutek lastne vrednosti in krepi notranje prepričanje, da ni dovolj dober.
Frustracija v kombinaciji z nizko frustracijsko toleranco lahko vodi tudi v agresivno vedenje, ko se želijo otroci neprijetnih občutkov hitro znebiti in to počnejo na nekonstruktiven način. Tudi kot odrasli se bodo posamezniki, ki v otroštvu niso dobro razvili frustracijske tolerance, bolj verjetno izogibali dolgoročnim izzivom, se zaradi frustracij še dodatno razburjali, bili nestrpni, se hitro vdali in odlašali.
Pri krepitvi frustracijske tolerance igrajo veliko vlogo starši, ki lahko z ustreznim naslavljanjem otrokovih občutkov, postavljanjem meja in opolnomočenjem otroka s strategijami uravnavanja čustev le temu pomagajo razviti strategije konstruktivnega soočanja z neprijetnostjo v frustrirajočih situacijah. Vabljeni k branju naslednjega prispevka, ki se korak za korakom dotakne načinov spodbujanja frustracijske tolerance pri otrocih.
Kako krepiti frustracijsko toleranco pri otroku?