Ob doživljanju frustracije in močnih čustev je otrok še bolj občutljiv na dražljaje. Osredotoča se na napetosti in jih s tem še povečuje. Frustracije in napetosti motijo razumsko razmišljanje in spomin. Lahko se zgodi, da je otrok prejšnji dan pri večerji znal odgovoriti na starševo vprašanje, kaj lahko naredi, ko ga prevzamejo čustva, v situaciji, ko bo resnično razburjen, pa teh strategij ne bo znal uporabiti v praksi. V trenutku, ko otrok že doživlja frustracijo, starši od njega ne morejo pričakovati, da se bo umiril sam. Pomembno je, da mu pomagajo pri uravnavanju čustev in mu tako pokažejo, kako se lahko v prihodnjih podobnih situacijah s frustracijo sooči sam. S tem starši zvišajo verjetnost, da bo njihov otrok konstruktiven način odzivanja na neprijetno situacijo ponotranjil in ga kasneje samostojno uporabljal.
Verjetnost za otrokovo uspešno soočanje z neprijetnimi občutki lahko starši povečajo, če se z otrokom o njih pogovarjajo preden vzniknejo. Pred obiskom igrišča se lahko npr. z otrokom pogovorijo o neprijetnih občutkih, ki bi jih lahko čutil, kaj lahko v tem primeru naredi in postavijo mejo primernega vedenja (npr. Če boš jokal in se metal po tleh, bova odšla domov. Na igrišče lahko prideva ponovno jutri. To bo nova priložnost za učenje).
Ker je grajenje odpornosti do frustracij dolgotrajen proces, poln uspehov in neuspehov, so burni odzivi neizogibni. Če starši takrat ostanejo mirni in potrpežljivi ter zaupajo, da bodo neprijetni občutki minili, tudi če jim namenimo prostor, s tem ustvarijo okolje zaupanja in otroku sporočajo dragoceno sporočilo: da je dovoljeno čutiti, da zaradi tega otrok v svojem bistvu ni nič slabši in da je tudi takrat še vedno varen. Z globokim dihanjem in umirjanjem sebe lahko otroka naučijo, da je to ključen prvi korak obvladovanja situacije.
Odziv na oviro pogosto zaznamuje in oblikuje jezik, ki ga uporabljamo za opisovanje izkušenj. Jezikovni sistem, ki krepi nizko ali visoko toleranco do frustracij, se razvija iz dneva v dan in je pod velikim vplivom jezikovnega sistema staršev oz. družine. Zato je pomembno, da starši poimenujejo čustva, ki jih otrok doživlja. Pri tem si lahko pomagajo s predlogo: »počutim se / čutim ______, ker _______«. To je pomembno, saj otrok zaradi omejenega besednega zaklada morda nima besed, s katerimi bi lahko opredelil svoje občutke ali izrazil nezadovoljstvo, kar lahko njegovo napetost še dodatno stopnjuje. Če starši otroku ne pomagajo razumeti, kaj doživlja, bo krivdo za frustracijo lahko prevzel nase. To lahko vodi v nizko samopodobo in negativni samogovor, ko si otrok govori, da ne zmore, da ne zna, da je neumen, slab ali čuden… Slaba samopodoba bo le še okrepila željo po izogibanju neprijetnim situacijam in otrok bo s tem ponovno oropan novih priložnosti za učenje uspešnega soočanja s frustracijami in grajenja pozitivne samopodobe.
Kako kot starši spodbujati t.i. “prožno miselnost”?
Ker otrok še ni zmožen pogleda na situacijo z drugega zornega kota, mu lahko starši pri tem pomagajo tako, da trenutek stiske ali frustracije preoblikujejo v priložnost za rast in razvoj in to na glas ubesedijo. npr.: »ko mi je težko, to pomeni, da moji možgani rastejo in iščejo nove možnosti.« S tem razvijajo prožno miselnost, ki vključuje prepričanje, da zmožnosti lahko razvijamo s trudom, učenjem in vztrajnostjo ter da napake in stiske niso sovražnice, temveč nujno potrebne sestavine na poti k cilju. Dolgoročno pri otroku s tem krepijo vztrajanje kljub neprijetnosti in želji, da neprijetnih občutkov ne bi bilo. Otrok bo zaupal, da se z njimi lahko sooči in da ga na drugi strani frustracije čaka občutek kompetentnosti, zadovoljstva in samonadzora.
Učenje novih spretnosti je odlična priložnost, da starši otroka večjim naporom izpostavijo na postopen in hierarhičen način. Otrok naj najprej sam obuje en čevelj, naslednjič pa poskusi obuti oba. Nalogo, ki ga frustrira, naj opravlja 5 minut, nato pa naj se sam odloči ali bo z aktivnostjo nadaljeval ali prenehal. Na ta način otroku omogočijo, da se s frustracijo sooči v nadzorovanih pogojih, da se nauči, da je napetost znosna in da se ji lahko upre z ukrepanjem.
Kako popraviti otrokov negativni samogovor?
Pomembno je, da starši med procesom učenja otroku namenijo spodbudne besede. Če opazijo, da se otrok nesramno pogovarja sam s sabo, je naloga staršev, da otrokov samogovor popravijo. Pozitiven samogovor lahko spodbudijo z vztrajnim ponavljanjem fraz: »Tole je težko, ker je težko, in ne zato, ker delam nekaj narobe.«; »dobro mi gre«, »všeč mi je, če se moram potruditi«, »lahko delam težke stvari«, »čeprav je težko, lahko vztrajam.« Na ta način otrokovo nagnjenost k izogibanju vztrajno spreminjajo v nagnjenost k reševanju problemov in s tem krepijo tudi otrokovo zmožnost prožnega razmišljanja.
Ob večkratnem uspešnem soočanju z neprijetnimi občutki bo otrok z njimi bolj domač. Čustev in občutkov se ne bo več ustrašil, z usvojenimi strategijami pa se bo vedno lažje soočal s frustracijo. Gradil bo svojo samozavest, ko mu bo po vztrajanju v neprijetnosti končno nekaj uspelo, ko bo dosegel želeni rezultat, se kaj novega naučil ali pa prepoznal, da je bolje aktivnost za nekaj časa odložiti in začeti znova, ter da tudi s tem ni nič narobe.