Ko starši razmišljajo o tem, kaj je ADHD, si pogosto predstavljajo živahnega, nemirnega dečka, ki težko sedi pri miru, prekinja druge in težko sledi pravilom. Takšna predstava ni napačna – vendar je nepopolna.

ADHD motnja se namreč pri dekletih pogosto kaže drugače kot pri fantih. Prav zaradi teh razlik so deklice z ADHD pogosto spregledane ali prepoznane pozneje, kar lahko pomembno vpliva na njihovo doživljanje sebe in sveta.

Kako se ADHD razlikuje pri deklicah in fantih?

Ko govorimo o ADHD pri otrocih, je pomembno razumeti, da se lahko ADHD znaki kažejo na zelo različne načine.

Pri fantih so simptomi pogosto bolj vidni navzven. Starši in učitelji lahko opazijo:

• izrazito hiperaktivnost in impulzivne reakcije,

• stalno gibanje in težave s sedenjem pri miru,

• prekinjanje, odgovarjanje brez razmisleka,

• več tveganega vedenja,

• več zunanje izraženih čustev, kot sta jeza ali frustracija,

• vedenje, ki je lahko hitro prepoznano kot moteče v razredu.

Zato so fantje pogosto prej opaženi in tudi hitreje napoteni na dodatno podporo.

Pri dekletih pa so simptomi ADHD pogosto bolj tihi, usmerjeni v notranjost doživljanja in navzven manj opazni. Namesto izrazite telesne hiperaktivnosti se pogosteje pojavljajo:

• nepozornost in odplavanje z mislimi (sanjarjenje, oteženo ohranjanje osredotočenosti),

• t. i. mentalna hiperaktivnost (stalno razmišljanje, notranji dialog, občutek, da se »v glavi ves čas nekaj dogaja«),

• notranji nemir, kljub temu da delujejo mirno,

• pozabljivost in izgubljanje informacij ali stvari, 

• občutek »mentalne megle«, ko so misli nejasne ali zmedene,

• težave z organizacijo misli in nalog. 

Dekleta lahko delujejo povsem zbrano in sodelovalno, v resnici pa se v njih odvija zelo intenziven notranji proces. Ti znaki so pogosto lahko spregledani ali napačno razumljeni kot osebnostne lastnosti - na primer kot sramežljivost, zasanjanost ali pomanjkanje interesa. 

Zakaj so deklice z ADHD pogosto diagnosticirane pozneje?

Veliko staršev se vpraša, zakaj ADHD pri deklicah pogosto odkrijemo šele kasneje – v adolescenci ali celo v odraslosti. Razlogov je več:

• njihovi simptomi ne motijo pouka in niso moteči za okolico,

• pogosto razvijejo strategije, preko katerih se prilagajajo socialnim situacijam na način, da so njihove težave manj opazne navzven (maskiranje),

• diagnostični kriteriji so zgodovinsko bolj prilagojeni fantom,

• njihovo umirjeno in sodelovalno vedenje okolica pogosto razume kot dobro samokontrolo.

Deklice se pogosto zelo trudijo, da bi ustrezale pričakovanjem okolice oz. svojih bližnjih.  Notranji napor, ki ga doživljajo otroci z ADHD, pogosteje ostane neopažen, saj ga - še posebej deklice - skušajo skriti in ga pogosto uspešneje kompenzirajo kot dečki.

Čeprav se lahko ADHD pri deklicah na prvi pogled zdi manj izrazit, to ne pomeni, da je tudi manj zahteven. Pogosto se namreč dogaja tam, kjer ni vidno - v mislih, čustvih in notranjem doživljanju. 

V nadaljevanju bomo pogledali prav ta del - kako deklice z ADHD doživljajo vsakdan od znotraj, kaj pomeni maskiranje in zakaj je njihov napor pogosto spregledan.