O tem se večkrat pogovarjam z otroki, kadar pridejo k meni zaradi učnih težav oz. slabih ocen. Vprašam jih, ali menijo, da učitelji dajejo naloge zato, ker nimajo drugega dela ali obstaja kak tehtnejši razlog. Učenci hitro ugotovijo, da je pravilen drugi odgovor.

Potem ta »tehtnejši razlog« malo podrobneje razdelamo. Pravijo, da zaradi ponavljanja. Res je. Ponavljanje je boj proti pozabljanju. Vprašam jih, ali vedo, kdaj se dogaja pozabljanje. Običajno odgovorijo, da takrat, ko smo ljudje stari ali pa utrujeni.  

Pravilen odgovor je: ves čas. Pozabljanje poteka neprestano – na ta način se naši možgani borijo proti temu, da bi »pregoreli«, sicer bi morali prav vsako sliko, zvok, občutek itd. shraniti v dolgoročni spomin. Dobro vemo, da si ne zapomnimo čisto vsega, kar vidimo in slišimo ali občutimo. Zato, ker sproti selekcioniramo in pozabljamo.

Presenetljivo pa je, koliko in kako hitro to pozabljanje poteka.

Zgornja slika prikazuje tako imenovano krivuljo pozabljanja (oz. Ebbinghausovo krivuljo), iz katere vidimo, da po 1 uri pozabimo že približno polovico (!), po 7 dneh že skoraj tri četrtine itd. 

To pomeni, da učenci 2. šolsko uro pozabijo že polovico vsega, kar so se učili 1. šolsko uro. In potem se pozabljanje še nadaljuje … Iz česar logično sledi: prej kot se učenci lotijo ponavljanja snovi, manj dela imajo z učenjem.

(Če se doma javiš za pomivanje posode po zajtrku, boš imel manj dela, kot če jo pomivaš po kosilu. Kaj bi torej izbral razumen človek? Boste avto peljali v popravilo takoj, ko bo začel sumljivo škrtati, ali boste čakali, da vas pusti na cedilu sredi avtoceste? V katerem primeru boste plačali višjo ceno?)

Zato obstajajo domače naloge; da pripravijo učence k čim hitrejšemu ponavljanju, preden gre preveč v pozabo – sicer je treba začeti skoraj od začetka, snov pa se vsak dan kopiči. 

Zdaj pa – na delo. Učitelji bodo v korist učencem še naprej nalagali domače naloge; starši pa boste svoje otroke v njihovo dobro še naprej (ali pa še bolj vztrajno) vzpodbujali, da svoje zadolžitve redno in vestno opravljajo. Nenazadnje zagotovo vsi želimo, da bodo ti naši otroci nekoč imeli dobre delovne navade, ki bodo vodile k zmožnosti dobro opravljati svoje delo ter odgovorno poskrbeti za svojo bodočo družino in nekoč tudi svoje (takrat že ostarele) starše. 

Veliko potrpljenja in vztrajnosti vam želim, dragi starši. Z vašim dobrim zgledom se ju bodo sčasoma navzeli tudi otroci.