Med prazniki sem stala v vrsti pred blagajno drsališča. Pred mano je stala družina z otrokom. Starša sta otroka podučevala, kako se mora pri blagajni zlagati glede svoje starosti, da bodo plačali nižjo ceno vstopnice. »Da se ne boš zmotil tako kot zadnjič, ko si povedal po resnici!« Dragi starši, sem si mislila, čez dve do tri leta boste razredničarko ali svetovalno delavko spraševali, kaj narediti, ker vam otrok laže in prikriva ocene itd.
Premalo se zavedamo, kako zelo je naš vzgled pomemben pri vzgoji. Če poštenost in iskrenost v družini na splošno veljata za pomembni vrednoti, se ju bo navzel tudi otrok. Gotovo pa ne bo otrok »robotsko« ponavljal za vami in lagal samo pred blagajno, v vseh drugih situacijah pa razumel, da mora biti iskren. Le kako naj to razume in presodi za vsako situacijo posebej?
Pri svojem svetovanju se pogosto srečujem s starši, ki ob začetku pubertete začnejo izražati nemoč pri vzgoji svojega otroka. Boli jih neiskrenost, saj na ta način niso pravočasno in pravilno obveščeni o dogajanju v zvezi z otrokom. Nekateri otroci lažejo iz zgoraj navedenih razlogov. Otroci so se s slabim vzgledom (napačno!) naučili, da lahko lažejo, ko jim bo to prineslo neko korist.
Spet drugi zaradi izogibanja neugodnim posledicam (kaznim) – in to v različnih oblikah, pa naj gre za oštevanje ali vpitje, za odvzem pametnega telefona / tablice / računalnika, začasno prepoved gledanja TV ali druženja z vrstniki. Vse omenjeno je za otroka neprijetno in otrok si želi izogniti kazni. V tistem trenutku prevlada intenzivno občutenje stiske (ne pa razumsko zavedanje, da bo ob prikrivanju jeza staršev še večja, posledica pa tudi, ko se bo na koncu izkazala resnica).
Naj pojav laži oz. resnicoljubnosti osvetlim še s področja psihologije: ločimo 3 ravni moralnega razvoja (avtor: Kohlberg).
Na prvi ravni (predmoralni nivo) se predšolski otrok ravna izključno po lastnih interesih in glede na prijetne oz. neprijetne posledice njegovega ravnanja. Torej upošteva pravila zato, ker mu to prinaša neko korist (dobi pohvalo, poljubček, odobravanje, se izogne kazni).
Na drugi ravni (dogovorni nivo) je šolar že zmožen dojemati iz perspektive drugega in stremi k spoštovanju pravil predvsem iz želje po priznanju s strani zanj pomembnih ljudi ali skupine, ki ji pripada (družina, vrstniki).
Na 2. ravni ločimo 2 podstopnji. Za stopnjo »pridnega fanta / pridne punce« (do 12. oz. 13. leta) je značilno, da otrok vzame kot kriterij dobrega, pravilnega tisto, kar zanj pomembni odrasli odobravajo; kot kriterij za slabo pa tisto, česar ne odobravajo.
Naslednja podstopnja pa je značilna za obdobje adolescence; predpogoj je, da mladostnik že zmore abstraktno razmišljati. Značilen je pojav absolutnega spoštovanje avtoritete, družbenih pravil in norm ter zakonov. Razmišlja v smeri ohranitve družbenega sistema, v smislu »Kaj bi se zgodilo, če bi vsak tako ravnal?« Želi biti »dober državljan«.
Tretjo raven (avtonomni nivo moralnega razvoja) doseže le približno 10 % odraslih. Razvijejo lastne etične principe, ki sicer izhajajo iz univerzalnih etičnih načel, a so neodvisni od avtoritet in zakonov. Posameznik na tej ravni je sposoben svobodnega, kritičnega in odgovornega moralnega presojanja, ki hkrati spoštuje pravice drugega.
Na kateri stopnji moralnega razvoja je naš otrok? Na katero raven ga želimo z našo vzgojo pripeljati? Ko razmišljamo, kako bomo to storili, je neizogibno vprašanje tudi, na kateri ravni smo mi sami. Otroci so pogosto naša ogledala. Imamo pogum, da se zazremo vanje?