Otrok pride iz šole in pove staršem, da ga je sošolec užalil (ali mu vrgel peresnico na tla ali ga odrinil). Ko ga starši povprašate, kaj je bil razlog, ne ve o tem povedati nič. Sam ni bil nič kriv, ne ve, zakaj se je to zgodilo. Njegov odgovor je: »Brez razloga!« Po možnosti doda še nekaj besed o tem, da se tisti sošolec tako in tako ne zna obnašati in vsem nagaja. Zveni znano? Vsekakor je povedano zelo subjektivno – preveč, da bi na tem mestu naivno verjeli zgolj tej obliki zgodbe.
Prvi razlog, zakaj otrok o dogodku ne pripoveduje objektivno, je ta, da ga je zares doživel subjektivno. »Vsake oči imajo svojega malarja«, pravi ljudska modrost. Vsak posameznik doživlja enako situacijo na različen način, in sicer zaradi prepleta osebnostnih lastnosti, preteklih izkušenj, vrednot in prepričanj v zvezi z določeno temo ali vpleteno osebo. Če smo imeli z nekom v preteklosti slabe izkušnje ali pa nam je nekdo večkrat kaj slabega pripovedoval o tej osebi, bomo v dvoumni ali konfliktni situaciji bolj verjetno ubrali način, ki sovpada s tem negativnim prepričanjem, pa čeprav na zelo nezaveden način (»Saj ti si itak vedno … / ti nikoli … / vsi vedo, da ti …«), kar seveda vpleteni doživlja kot slabšalno, ponižujoče, zato se bo – logično – odzval obrambno oz. napadalno. V tem primeru se npr. učenca namesto k reševanju konfliktne situacije osredotočita na vzajemno žaljenje drug drugega. Konflikt se lahko stopnjuje do uporabe fizične sile ali znašanja nad lastnino.
Drugi pomemben dejavnik za takšno otrokovo pripoved so stališča staršev do napačnega vedenja oz. reakcij otroka in seveda posledice (kazni), ki ga ob tem doletijo. Če so starši zelo strogi in ne tolerirajo, da njihov otrok naredi kaj narobe ter ga za napake strogo kaznujejo, se bo otrok najverjetneje zatekal k lažem, da bi se izognil kazni. V tem primeru je potreben temeljit razmislek o tem, katere vrednote so v vaši družini pomembnejše. Je res tako nedopustno pričakovati, da se otroci učijo tudi na lastnih izkušnjah in napakah? Bolje se je osredotočiti na to, da bodo zmožni napako priznati in iskati načine, kako jo popraviti (npr. slabo oceno z dodatnim učenjem, žalitev z opravičilom, poškodovanje tuje lastnine z nakupom nove itd.).
Ljudje smo nagnjeni k temu, da si o sebi mislimo relativno dobro; običajno se imamo celo za malce boljše, kot so osebe, s katerimi se primerjamo (sosedje, znanci, sošolci). Ta pojav se v psihologiji imenuje PIP-učinek (latinsko primus inter pares – prvi med enakimi), raziskal in utemeljil ga je J. P. Codol (1975). Ne gre le za učence – vrstnike, pač pa se ta psihološki pojav dogaja tudi med odraslimi, ne glede na spol, starost, zaposlitev ali izobrazbo.
Na ta način posameznik vzdržuje relativno dobro mnenje o sebi, torej pozitivno samopodobo. Kadar naredimo napako in smo z njo soočeni, se nam lahko podoba o sebi zamaje oz. se pojavi zaskrbljenost, da nas bodo drugi videli v slabši luči. Tu tiči še tretji razlog, zakaj otrok, ko pride iz šole, praviloma pove staršem drugačno različico zgodbe, kot jo je povedal sošolec, s katerim sta se sprla. Vsak torej »zagovarja« sebe in svojo odgovornost za nastalo težavo oz. konflikt v svoji pripovedi omili. Ne bi veliko dosegli, če bi se jezili na otroka, da laže, ter vztrajali, naj pove po pravici – praviloma bi se le še bolj branil ali se začel zapletati v laži. Prav pa je, da odrasli to vemo in vnaprej predpostavimo, da obstaja še drugi vidik zgodbe in nekateri detajli, ki jih od svojega otroka nismo izvedeli.
Ker smo odrasli zrelejši od otrok, je prav, da poiščemo manjkajoči del informacij, preden gremo z vsemi močmi »v bran« svojemu otroku. Torej se pogovorimo s starši drugega otroka, če jih poznamo; pojdimo na govorilne ure in vprašajmo učitelje, ki nam lahko povedo objektivno stališče oz. še drugo plat dogajanja.
Seveda ne moremo pričakovati, da bo učitelj skupaj s starši blatil drugega otroka, njegovo vzgojo, vedenje itd. Pogosto starši rečejo: samo napake našega Mihca vidite, kaj pa Janezek, ki je delal to in ono … Razumeti je potrebno, da zaradi varstva osebnih podatkov lahko učitelj z vsakim od staršev razpravlja le o njihovem otroku. V tem primeru se bo o Janezkovem vedenju pogovarjal z Janezkovimi starši, o Mihčevem pa z Mihčevimi. Starši pa imate priložnost, da sprejmete informacije, ki jih dobite v šoli, kot koristen smerokaz pri vzgoji vašega otroka. Navsezadnje je dobra vzgoja otrok skupna naloga in cilj tako staršev kot tudi vzgojno-izobraževalnih ustanov.