Motnje hranjenja pri otrocih in mladostnikih so v zadnjih letih postale eden najpogostejših razlogov za iskanje strokovne pomoči na področju duševnega zdravja. Čeprav se pogosto povezujejo z najstniki, jih vse pogosteje opažamo tudi pri mlajših otrocih, celo v zgodnjem osnovnošolskem obdobju.
Pri mladih se motnje hranjenja ne kažejo le kot težave s hrano. Pogosto so izraz čustvene stiske, težav v samopodobi, občutkov pritiska ali potrebe po nadzoru. Otroci pogosto ne zmorejo ali ne znajo jasno opisati svojega notranjega doživljanja, zato se njihova stiska kaže navzven - skozi telo, vedenje ali odnos do hrane.
Razumevanje različnih vrst motenj hranjenja nam pomaga, da jih hitreje prepoznamo ter otrokom in mladostnikom pravočasno ponudimo podporo.
Kaj so motnje hranjenja pri otrocih in mladostnikih?
Motnje hranjenja so skupina duševnih motenj, pri katerih je odnos do hrane, hranjenja, telesa ali gibanja izrazito spremenjen. Pri otrocih in mladostnikih se lahko kažejo kot:
omejevanje hrane,
prenajedanje,
izzivanje bruhanja,
pretirana telesna aktivnost,
izogibanje določenim živilom ali teksturam,
strah pred hranjenjem,
obsesivno ukvarjanje z videzom ali telesno težo.
Pomembno je poudariti, da motnje hranjenja niso izbira, temveč resna stanja, ki lahko močno vplivajo na telesni razvoj, čustveno stabilnost in socialno življenje mladih.
Vrste motenj hranjenja pri otrocih in mladostnikih
Spodaj je predstavljenih 8 najpogostejših motenj hranjenja, ki jih srečujemo v otroštvu in adolescenci, skupaj z njihovimi značilnimi znaki.
1. Anoreksija nervoza
Anoreksija je najpogosteje prepoznana motnja hranjenja pri otrocih in mladostnikih. Njene značilnosti so namerno omejevanje hrane, intenziven strah pred pridobivanjem telesne teže, izkrivljena telesna samopodoba in pogosto pretirana telesna aktivnost. Pri otrocih in mladostnikih se navadno kaže kot hitra izguba teže ali zastoj v rasti; izpuščanje obrokov, majhne porcije in izogibanje “prepovedanim”, “slabim” živilom; utrujenost, omotica, mrazenje in izpadanje las; razdražljivost, umik, perfekcionizem; ter izogibanje družinskim obrokom in drugim aktivnostim, ki vključujejo hrano.
2. Bulimija nervoza
Bulimija se pogosteje pojavi v srednji šoli ali poznejšem mladostništvu. Zanjo so značilne epizode prenajedanja (oseba v kratkem časovnem intervalu zaužije ogromne količine hrane), občutki izgube nadzora in očiščevalna vedenja v obliki izzivanja bruhanja, uporabe odvajal ali pretirane telesne vadbe. Znaki, ki jih lahko opazimo pri otroku/mladostniku so: bruhanje po obrokih (otrok po obroku redno obišče kopalnico in se tam zadrži nekaj časa), poškodbe zobne sklenine ali vneto grlo; nihanje telesne teže; “izginjanje” velikih količin hrane ali “kopičenje” hrane; sram, skrivnostnost in impulzivnost.
3. Kompulzivno prenajedanje (angl. Binge-eating disorder)
Motnja kompulzivnega prenajedanja je pogosta pri mladostnikih, ki se soočajo s stresom, čustveno praznino ali nizko samopodobo. Njeni znaki so podobni kot pri bulimiji, le da po epizodah prenajedanja niso prisotna očiščevalna vedenja. Kaže se torej kot hitro, nekontrolirano prehranjevanje, prenajedanje brez občutka lakote, prehranjevanje v samoti in na skrivaj, občutki krivde po epizodi in postopno povečanje telesne teže.
4. ARFID - motnja izogibajočega/restriktivnega vnosa hrane (angl. Avoidant/restrictive food intake disorder)
ARFID je pogostejši pri mlajših otrocih, vendar se lahko nadaljuje tudi v mladostništvo. Ni povezan s telesno podobo, njegove značilnosti pa so sledeče: izogibanje določenim teksturam, barvam ali vonjem hrane; strah pred zadušitvijo ali bruhanjem; zelo omejen nabor sprejemljivih živil; pomanjkanje interesa za hrano; izguba teže ali nezadosten vnos hranil. Otroci z ARFID-om pogosto jedo le “varno hrano” (npr. 3-5 izbranih živil), kar lahko vodi v pomanjkanje potrebnih hranil.
5. Pica
Pica je motnja prehranjevanja, ki se najpogosteje pojavi v zgodnjem otroštvu. Zanjo je značilno, da otrok uživa snovi, ki niso hrana (npr. zemlja, papir, kreda, omet, lasje, led), to vedenje traja vsaj en mesec in ni del kulturnih ali razvojnih navad. Njeni znaki so, da otrok redno uživa neužitne predmete, možna je nevarnost zastrupitve, okužb ali poškodb prebavil, pogosto pa je povezana z razvojnimi težavami (npr. motnje avtističnega spektra) ali stresom. Ime “Pica” izvira iz latinskega poimenovanja za srako (Pica pica), ptico, ki je znana po tem, da poje skoraj vse.
6. Ruminacijska motnja
Ruminacijska motnja se lahko pojavlja pri dojenčkih, otrocih ali mladostnikih. Zanjo je značilno ponavljajoče vračanje hrane iz želodca v usta, pri čemer otrok/mladostnik hrano ponovno prežveči, pogoltne ali izpljune, vedenje pa ni posledica zdravstvenih težav. Navzven se kaže kot izguba teže, razdražljivost, socialni umik pri obrokih in težave v šoli zaradi utrujenosti ali lakote. Če se motnja pojavi pri dojenčkih od 3. do 12. meseca, običajno mine spontano.
7. Ortoreksija
Ortoreksija je pogostejša v mladostništvu, zlasti pri športno aktivnih posameznikih, pogosto pa se jo zamenja za anoreksijo. Pri ortoreksiji so tako kot pri anoreksiji prisotni strogi prehranski rituali in izogibanje druženju zaradi hrane, poleg tega pa je značilno obsesivno ukvarjanje z “zdravo” prehrano in zdravim življenjskim slogom, pri čemer gre za izrazito preseganje le-tega. Opazimo lahko elemente obsesivnega preverjanja sestavin v hrani (ali je hrana biološko zdrava in čista), izrazite prehrambene restrikcije in pretirano telesno vadbo.
8. Bigoreksija (mišična dismorfija)
Bigoreksija je motnja, ki je dandanes vse pogostejša pri fantih v poznejšem mladostništvu. Zanjo je značilen občutek, da je telo “premalo mišičasto”. Ti mladostniki se vidijo kot suhe in nemišičaste, čeprav so lahko zelo mišičasti. Gre za obraten pojav kot pri anoreksiji, ko se osebe vidijo debele, v resnici pa so že zelo suhe, zato so prvotno motnjo imenovali “obrnjena anoreksija”. Bigoreksija se kaže kot pretirana telesna vadba, sledenje strogim dietam ali uporaba dopolnil (npr. steroidi) ter izogibanje druženju zaradi (strogega) vadbenega režima.
Zakaj je zgodnje prepoznavanje pri otrocih in mladostnikih ključno?
Motnje hranjenja lahko pri mladih povzročijo upočasnjeno rast in razvoj; hormonska neravnovesja; težave s srcem, prebavo in kostmi; depresivnost, tesnobo in socialni umik; ter izrazito znižano samopodobo in povečano tveganje za samopoškodovalno vedenje. Zgodnje ukrepanje omogoča hitrejše okrevanje, manj telesnih zapletov, večjo vključenost družine v proces zdravljenja in boljšo prognozo v odraslosti.