Depresivnost in depresija sta podobna izraza, a ne pomenita istega. Depresivnost je običajen, prehoden čustveni odziv na razočaranje, izgubo ali naporno obdobje – otrok ali mladostnik je lahko nekaj dni bolj potrt, brezvoljen ali razdražljiv, vendar kljub temu ohranja stik z okoljem, ga določene stvari še vedno razveselijo in njegovo vsakodnevno funkcioniranje (šola, prijatelji, hobiji) večinoma ostaja ohranjeno. Na drugi strani pa beseda »depresija« označuje duševno motnjo, ki traja dlje časa (vsaj dva tedna ali več), je intenzivnejša in pomembno vpliva na otrokovo življenje. Otrok ali mladostnik očitno izgubi zanimanja in veselje za stvari, ki so ga v preteklosti veselile, pojavljajo se upad energije, spremembe spanja ali apetita, težave s koncentracijo, občutki brezvrednosti ali krivde, lahko pa tudi misli na smrt ali samopoškodovanje. Medtem ko depresivnost s podporo in časom pogosto postopno izzveni, depresija praviloma zahteva strokovno obravnavo, saj brez pomoči lahko vztraja, se poglablja in vodi v kritično, tudi življenjsko-ogrožujoče stanje.

Kako govoriti z depresivnim mladostnikom?

Kako torej pomagati depresivnemu mladostniku? Pomembno je, da kot starši ustvarite varen prostor, v katerem se bodo mladostniki počutili dovolj varno, da vam zaupajo svoje stiske, negotovosti in doživljanja. Varen prostor je širok pojem, in ga ni mogoče »zgraditi čez noč«. Gre za celoten nabor občutkov o tem, kako varno je za mladostnika, da vam zaupa svoj notranji svet. Vključuje to, kako se odzivate na njegove misli, besede, predloge, in kakšen je vaš celostni odnos, kako močna je vaša starševska vez z njim, koliko kvalitetnega časa preživite z njim, kako izražate zanimanje za njegovo življenje na dnevni ravni (se kdaj pogovarjate, kaj se mu je zgodilo čez dan, kako doživlja šolo, kako se razume s prijatelji, kaj ga zanima ipd). Vse to namreč vpliva na to, kako pripravljen se bo z vami pogovarjati tudi o težkih stvareh. Tudi če menite, da vaš odnos z mladostnikom do sedaj ni bil idealen, ni prepozno, da ga obnovite in zgradite sedaj.

V kontekstu začenjanja pogovora o njegovem počutju, po tem ko opažate znake depresije ali drugače spremenjenega razpoloženja, varen prostor pomeni, da vprašanja postavljate na nežen, nevsiljiv način in v pogovor o težkih temah ne vnašate pritiska. Če vam mladostnik nečesa noče povedati, morda še ni pripravljen, da se z vami o tem pogovarja na štiri oči. Razlog za to je lahko, da ga je strah, kako se boste kot starši odzvali na njegove besede – ga boste takoj in proti njegovi volji odpeljali k psihologu, zdravniku, na terapijo, ali mu boste celo postavili nove zahteve, ki »naj bi mu pomagale k boljšemu počutju«. Lahko jih je strah tudi tega, da bi vas s tem prizadeli.

Kako se torej odzvati, če vam mladostnik ne želi povedati, kako se počuti, a vendar vi že dlje časa opažate, da nekaj ni v redu?

Najpomembneje je, da mladostniku date priznanje, da so njegovi občutki pomembni, da vam je mar zanje, da ste jih opazili in da je »v redu« tudi, če se tako počuti. S tem mu poveste, da se zavedate, da so tudi neprijetni občutki del življenja in mu med besedami tudi »date dovoljenje«, da se sploh lahko tako počuti. Včasih ljudje namreč prehitro neustrezno preusmerjajo pozornost in namigujejo na to, da so razlogi za dobro počutje povsod in da naj jih tisti, ki je depresiven vendarle že opazi. Primer, kako se to kaže v pogovoru bi bil “Oh, pa zakaj si tako nesrečen, poglej zunaj je sonce, dobro kosilo imaš pred seboj, kako si lahko nesrečen.” S tem drug drugemu sporočamo, da so razlogi za slabo počutje zanemarljivi, ne pomembni, neresnični. 

Na drugi strani pa s priznavanjem, da se na primer vaš mladostnik ne počuti dobro, je potrt, zaskrbljen, nesrečen – mladostniku pokažete, da razumete, da je svet včasih težek in da vas, kot staršev, ni strah govoriti tudi o neprijetnih stvareh. Hkrati jim s tem date vedeti, da se z vami o tem lahko pogovorijo, tudi če si ta dan tega morda ne želijo, da jih boste poslušali naslednjič, ko bodo želeli kaj povedati. Mladostniku lahko rečete: »Opažam, da si že nekaj dni potrt, imaš manj energije in zato me skrbi zate. V redu je, če si danes ne želiš govoriti o tem, ampak želim si, da veš, da se lahko vedno pogovoriva o čemerkoli. Rada te imam, ne glede na to, kako se počutiš in želim si, da bi ti lahko kakorkoli olajšala tvojo stisko.«

V kolikor so znaki depresije že napredovali, in opažate, da se mladostnik samopoškoduje, ima samomorilne misli, je prenehal hoditi v šolo in se popolnoma izoliral, pa je vseeno ključno zavedanje, da v tem primeru mladostnik nujno potrebuje strokovno pomoč in čakanje na pripravljenost za pogovor z vami kot starši ni več dovolj.

Včasih je dovolj že to, da smo slišani…

Čeprav si starši pogosto želimo iskati rešitve, to ni vedno tisto, kar mladostniki (z depresijo ali z drugimi stiskami) nujno potrebujejo. Včasih je dovolj že samo to, da so slišani. Starši si naravno želimo pomagati našemu otroku, kar je normalno. Lahko se zapletemo v past naštevanja vseh možnih načinov, s katerimi bi se lahko naši otroci, mladostniki znebili problema – v tem primeru depresije. 

A kar morda mladostnik najprej potrebuje in kar mu zares lahko date, tudi če niste strokovnjak s področja duševnega zdravja, je pozornost, sočuten pogled iz oči v oči ali objem, podporo in nekaj besed, s katerimi navežete stik, na primer »Predstavljam si, da ti mora biti zelo težko. Hudo mi je, da te vidim tako potrtega. Vedno sem ti na voljo, da mi lahko poveš, ko te kaj bremeni.«  S tem mladostnika ne napademo z vsemi svojimi bremeni, ki so posledica tega, da je naš mladostnik depresiven, ampak mu samo damo vedeti, da smo tam zanj. Če pa simptomi trajajo že več tednov, se stopnjujejo ali vplivajo na vsakodnevno funkcioniranje, je poleg poslušanja pomembno tudi že aktivno iskanje strokovne pomoči.

Kdo prevzema odgovornost za mladostnikovo duševno zdravje?

Če se stiska vleče, poglablja ali pomembno vpliva na vsakdanje življenje (na primer na spanje, šolo, odnose ali voljo do aktivnosti), je pomembno, da kot starši prevzamemo odgovornost in vključimo strokovno pomoč. Pri tem pa je zelo pomembno, kako mladostniku to predstavimo. Čeprav smo mi tisti, ki nosimo odgovornost za njegovo zdravje, lahko mladostnika še vedno vključimo v pogovor in mu damo občutek sodelovanja, ne prisile.

Primer, kako lahko to izrazimo je naslednji: »Slišim, da ti ni lahko, in opažam, da te to že nekaj časa zelo obremenjuje. Kot tvoja mami čutim odgovornost, da ti pomagam poiskati dodatno podporo. Želim si, da pri tem sodeluješ z menoj. Kaj misliš o tem, da bi se pogovorila še z nekom, ki ima s tem več izkušenj? Skupaj lahko razmisliva, kdo bi ti najbolj ustrezal.« V kolikor težave niso tako hude in smo prvič opazili neko stisko pri mladostniku, pa mu lahko tudi na bolj nežen način  predlagamo, da bi mu morda pomagalo, če bi se o tem pogovoril s kom, ki ima več izkušenj in mu lahko pomaga zmanjšati njegovo stisko.

Kako je to drugače od »Mislim, da bi moral iti k psihologu.« ali »Naročila te bom k psihologu, da ti pomaga.«? Na eni strani mu ne vsiljujemo svojih mnenj in ne vzbujamo pritiska. V ospredju je predvsem to, da mladostnika vključujemo v pogovor o stiskah, ki zadevajo njega. Dajemo mu avtonomijo in ga vabimo v odločanje zase. To je pomemben korak tudi zato, ker vsakršno terapevtsko zdravljenje sloni na tem, da mora biti tudi klient pripravljen na delo na sebi in spremembo. Seveda pa je še vedno pomembno, da ima mladostnik občutek, da ste starši njegova podpora in da mu ni treba iti čez vse te preizkušnje povsem sam. Pri mladoletnih osebah imate starši še vedno odgovornost za zdravje mladostnika. Če mladostnik odklanja pomoč, a je stanje resno, morate starši kljub odporu poiskati strokovno podporo.