Ločitve so danes pogoste, a to ne pomeni, da so preproste. Še posebej ne za otroke, ki se znajdejo med dvema svetovoma, med dvema domovoma in pogosto tudi med dvema čustveno ranjenima staršema. O tem, kako ločitev vpliva na otroke, zakaj toliko otrok čuti krivdo in kako lahko starši preprečijo najhujše posledice, smo se pogovarjali z Matejem Zaplotnikom, svetovalcem za otroke in starše, z večletnimi izkušnjami pri podpori staršem pri ločitvi.
Matejeva poklicna pot se je začela v vzgojnem zavodu in centru za otroke s čustvenimi in vedenjskimi težavami. Kmalu pa je opazil nenavadno ponavljajoči se vzorec:
velik delež otrok, ki so potrebovali strokovno pomoč, je prihajal iz družin po ločitvi staršev. Študij, ki je tlakoval njegovo pot do dela z otroki in mladostniki, ni podrobneje obravnaval izzivov, s katerimi se otroci srečujejo v primeru ločitve staršev. »Čutil sem, da sem pri delu s takšnimi družinami nemočen,« pove. Ravno ta občutek pa ga je spodbudil, da se je intenzivno poglobil v področje ločitev, preučeval literaturo, prevajal knjige in se začel specializirati za pomoč tako staršem kot otrokom, ki si delijo to izkušnjo.
Med mnogimi izkušnjami iz prakse je ena posebej močno vplivala na njegovo nadaljnje delo. Pogovor s 14-letnim fantom iz stanovanjske skupine, ki je verjel, da je sam kriv za ločitev svojih staršev. Starša sta se razšla, ko je bil star komaj dve leti, a fant je dvanajst let nosil breme prepričanja, da je razdrl družino. »Njegov odgovor me je pretresel. Rekel je, da je bil kot dojenček ponoči zelo jokav in da sta se starša zaradi tega veliko prepirala. Na osnovi tega si je ustvaril zgodbo, da je on kriv za ločitev.« Ta izkušnja je bila za Matejevo pot prelomna točka: dokaz, kako dolgotrajne in globoke so lahko posledice, če starši otroku ne pomagajo pravilno razumeti ločitve.
Zakaj otroci prevzamejo krivdo?
Po Matejovih izkušnjah je to zelo pogosto. Ne zato, ker bi jim nekdo izrecno povedal, da so krivi – ampak zaradi notranje potrebe po nadzoru. »Če otrok misli, da je on kriv, potem verjame tudi, da lahko stvari popravi. To mu daje občutek nadzora v situaciji, v kateri se sicer počuti popolnoma nemočnega.«
Kako ločitev vpliva na otrokovo duševnost?
Posledice ločitve za otroka so zelo raznolike, odvisne od dinamike v družini in stopnje konflikta med staršema. Med najpogostejšimi težavami so: tesnoba, depresija in občutki osamljenosti, težave s hranjenjem (anoreksija, bulimija) – te so pogostejše pri dekletih, vedenjske težave, iskanje pripadnosti v rizičnih skupinah – te se pogosteje pojavljajo pri fantih, zmanjšana koncentracija, pretirana občutljivost, zavračanje enega od staršev zaradi manipulacije ali čustvenega pritiska.
Matej posebej izpostavlja občutek nesprejetosti, ki ga otrok začuti, ko starši postanejo preokupirani s svojimi čustvi, novimi partnerji in partnerskimi konflikti. »Ko otrok zazna, da starši dajejo prednost svojim potrebam, dobijo močan občutek zavrnitve in to je temelj številnih kasnejših težav.«
Najbolj kritično obdobje: začetek ločitve
Po njegovih izkušnjah starši pomoč najpogosteje poiščejo prepozno, pogosto šele po letih sodnih bojev. A ključno je ravno prvo obdobje razhoda, ko otrok čuti napetost, zaznava žalost ali jezo staršev, ter še ne razume povsem, kaj se dogaja, a potrebuje jasnost in varnost. Matej zato poudarja: »Petletni otrok zmore zelo dobro razumeti, kaj se dogaja. Zelo dobro čuti napetost. Naloga staršev je, da mu na primeren način razložita, kaj se bo spremenilo.«
Kaj lahko starši naredijo, da zaščitijo otroka?
Matej v pogovoru izpostavlja nekaj ključnih korakov, ki naj bi jih starša naredila, da omilita težke spremembe, ki jih ločitev prinaša za otroka:
1. Oba starša morata sprejeti odločitev o ločitvi
Otrok potrebuje jasnost. Če en starš vztrajno upa na ponovno zvezo, komunikacija z otrokom postane zmedena.
2. Otroku razložita, kaj se bo spremenilo
Skupaj in na enak način. Brez obljub, ki jih kasneje ne bo mogoče izpolniti.
3. Postavita jasen, otroku prilagojen starševski načrt
Načrt naj opredeli: prehode med domovoma, dnevno rutino, počitnice, praznike, komunikacijo in reševanje morebitnih zapletov. Čim več konflikta je med staršema, tem bolj natančen mora biti načrt.
4. Spoštujta vlogo drugega starša
Otrok potrebuje oba, tudi če se starša ne razumeta najbolje. Največ škode otroku prinaša govorjenje slabih stvari o drugem staršu, ter čustveno izsiljevanje in omejevanje stikov.
5. Ne vključujta otroka v svoje spore
Otrok ni mediator, sodnik ali terapevt.
Največja nevarnost se skriva v manipulaciji otroka
Matej opozarja, da je čustvena manipulacija otrok pogostejša, kot si starši priznajo. Otroci pogosto izražajo želje ali občutke, ki niso njihovi lastni, temveč odraz vpliva enega od staršev. Takšno manipulacijo, ki otroka uporablja za zavračanje drugega starša, Matej označuje kot eno najbolj škodljivih in pogosto prezrtih oblik psihološke zlorabe. Pri tem gre za obliko čustvene manipulacije, pri kateri starši zavestno usmerjajo otroka na način, da zavrača enega od staršev. To se ne zgodi nezavedno, kot na primer včasih starši izrečejo stvari, ki so jih že njim izrekli njihovi starši. Manipulacija otroka, da zavrača drugega starša je zavestna odločitev.
Ali lahko najstnik pomaga pri odločitvah?
Ko se starši ločujejo, je otrokovo mnenje lahko dragoceno, vendar mora biti vključevanje premišljeno – pravi družinski terapevt Matej. Z otrokom se je vedno smiselno pogovoriti o njegovih občutkih, strahovih in željah, saj nam pove, kako on vidi situacijo, a hkrati otrok ne sme postati tisti, ki nosi odgovornost za odločitve. Matej opozarja: “Starši morajo otroka slišati, a njegove besede uravnotežiti s celotno situacijo in vedno odločati v njegovem najboljšem interesu."
Najstnik lahko reče, da želi živeti pri enem staršu zaradi udobja, popustljivosti ali celo pod vplivom manipulacije, ki se – kot pravi – pogosto dogaja zavestno. Zato je pomembno, da otrokove besede vzamemo resno, a z jasnim zavedanjem širšega konteksta. Otrok naj ima občutek, da je slišan in razumljen, ne pa pozicioniran v vlogo tistega, ki mora odločati. Kot pravi Matej: “Starša morata odločitev sprejeti sama – otrokovo mnenje pa naj bo eden od pomembnih, a ne odločilnih dejavnikov.”
Kako poteka svetovanje pri Mateju?
Svetovanje pri Mateju poteka v več korakih - najprej s staršem skupaj pregledata družinsko situacijo – kaj se dogaja med družinskimi člani, kje se zatika in kakšne izzive doživljajo otroci. Matej pri tem pomaga staršem prepoznati otrokove besede, ki morda niso odraz njegovih resničnih občutkov, ampak vpliva drugega starša. Na prvem srečanju se s staršem pogovori o tem, kaj trenutno najbolj potrebuje, kako potekajo stiki in katere možnosti imajo starši za izboljšanje položaja otroka v ločenem odnosu staršev.
Matej najraje dela s starši na začetku ločitve, saj se takrat stvari lahko uredijo mirno in otroku prijazno. Skupaj preideta šest preverjenih korakov za starševski načrt, ki ti dajo jasna navodila za dogovor o skrbništvu in vzgoji. S starši, ki na svetovanje pridejo v kasnejših fazah po ločitvi, tem pomaga razvozlati zapleten odnos, prepoznati manipulativne vzorce in se bolje pogajati z drugim staršem.
Najbolj uspešni so starši, ki se zgodaj odločijo za spremembe in postopno gradijo stabilen in pravičen dogovor glede otrok.
Vabljeni na predavanje: Ločitev in starševstvo
17. december ob 19.00
Če se tudi sami soočate z ločitvijo ali iščete načine, kako v tem obdobju najbolje podpreti svojega otroka, vas vabimo na predavanje Mateja Zaplotnika. Na predavanju boste prejeli konkretne smernice, odgovore na najpogostejša vprašanja ter praktične korake za mirnejše in bolj usklajeno sodelovanje med staršema.
Ločitev in starševstvo