Jeza je eno najbolj osnovnih čustev, ki jih doživljamo ljudje. Je naravna, zdrava in pomembna. A ko gre za otroke, se je odrasli pogosto ustrašimo. Hitro se zgodi, da jezo razumemo kot neposlušnost, nespoštovanje ali “slabo vedenje”, namesto kot čustvo, ki ima svoj namen. Še posebej pri otrocih in mladostnikih, ki se še učijo razumeti sebe in svet, je jeza pogosto le vrh ledene gore, pod njo pa se skrivajo občutki, ki jih je veliko težje izraziti.
Zakaj je jeza pomembna in zakaj je ne smemo “utišati”?
Ko otrok pokaže jezo, pokaže del sebe, ki ga je v tistem trenutku preplavil. Jeza je signal, da je nekaj zanj preveč, prehitro ali premočno. Če otroku dovolimo, da je jezen, mu s tem sporočimo, da so njegova čustva legitimna in da ima pravico, da jih čuti. Če pa jezo utišamo z besedami “ne bodi jezen”, “to ni nič takega”, “ne pretiravaj”, pa otroku sporočimo, da so njegova čustva nezaželena, neprijetna ali celo napačna.
Otroci, ki se naučijo, da je jeza nekaj, kar morajo skriti, se pogosto naučijo skrivati tudi druga čustva. Naučijo se, da je varneje molčati kot povedati, kaj jih boli, in da je bolje potlačiti kot izraziti. To pa ne izgine samo od sebe, ampak se lahko prenese v odnose z vrstniki, učitelji, partnerji in kasneje v odraslost. Ko otroku ali mladostniku ne dovolimo biti jezen, mu ne odvzamemo jeze, temveč mu odvzamemo možnost, da bi se naučil, kako jo varno izraziti.
Kako potlačena jeza vpliva na odnose in razumevanje sveta?
Otrok, ki se nauči, da je jeza “prepovedana”, pogosto razvije dve strategiji: ali jezo obrne navzven ali navznoter.
Če jo obrne navzven, se lahko kaže kot nenadni izbruhi jeze, impulzivnost, agresija ali upor. To so otroci, ki navzven delujejo “težavni”, v resnici pa so le preplavljeni in brez orodij, da bi izrazili, kar čutijo.
Če pa otrok jezo obrne navznoter, se ta pogosto preoblikuje v tesnobo, sramežljivost, pretirano prilagodljivost, občutek krivde ali celo depresivnost. To se zgodi zato, ker otrok, ki ne sme pokazati jeze, začne verjeti, da so njegova čustva nevarna ali nezaželena in jih zato raje skrije. Namesto da bi se postavil zase, se začne umikati, prilagajati in “je priden”, da bi se izognil konfliktu ali razočaranju drugih. Navzven lahko deluje tih, nezahteven ali izjemno prilagodljiv, v resnici pa nosi veliko neizrečenega: jezo, ki “ni smela ven”, in žalost, ki “ni bila prepoznana”.
V obeh primerih otrok razvije izkrivljeno razumevanje sveta, v smislu, da so čustva nevarna, da je izražanje sebe tvegano in da je bolje biti tih kot slišan. Tak otrok ali mladostnik lahko v odnosih težko postavlja meje, težko pove, kaj potrebuje, ali pa se odziva pretirano burno, ker je dolgo zadrževal čustva, ki niso imela prostora. Jeza, ki je ne smemo čutiti, ne izgine, zgolj spremeni obliko.
Jeza kot “maska” za druga čustva
Ena najpogostejših zmot je, da je jeza “glavno” čustvo. V resnici je jeza pogosto tisto, kar pride na površje, ker je lažje, bolj znano ali bolj “varno” kot tisto, kar se skriva spodaj. Pod jezo se pogosto skrivajo žalost, razočaranje, strah, občutek neslišanosti, občutek nemoči, sram ali občutek, da nas nekdo ne razume.
Za otroka je žalost veliko bolj ranljivo čustvo kot jeza. Na primer, žalost pomeni priznati, da nekaj boli. Nemoč pomeni priznati, da ne zmore. Strah pomeni priznati, da potrebuje nekoga. Jeza pa daje občutek moči in občutek, da ima vsaj nekaj pod kontrolo.
Zato otroci in mladostniki pogosto reagirajo z jezo, ko so v resnici žalostni, jih je strah ali se počutijo sami. Jeza je glasnejša, bolj vidna, bolj “varna”. A če se ustavimo in pogledamo globlje, hitro opazimo, da je jeza le način, kako otrok poskuša zaščititi nekaj zelo občutljivega v sebi. Ko odrasli vidijo samo jezo, spregledajo zgodbo, ki jo jeza pripoveduje.
Zakaj je pomembno, da otroku dovolimo čutiti vsa čustva?
Ko otroku ali mladostniku dovolimo, da je jezen, mu dovolimo, da je celovit. Dovolimo mu, da raziskuje svoj notranji svet, da se uči, kako čustva delujejo, in da razvija sposobnost, da jih regulira. Ko pa mu jezo odvzamemo, mu odvzamemo tudi možnost, da bi razumel sebe.
Otrok, ki sme biti jezen, se nauči:
da so čustva naraven odziv v določenih situacijah,
da jih lahko izrazi, ne da bi bil kaznovan,
da ga odrasli sprejemajo tudi v težkih trenutkih,
da je varen, tudi ko je ranljiv,
da lahko pove, kaj potrebuje,
da je odnos prostor, kjer je lahko to, kar je.
In prav to je temelj zdravega čustvenega razvoja.
Jeza pri otroku ali mladostniku ni le čustvo, temveč tudi način komunikacije. Ko otrok pokaže jezo, pogosto ne išče rešitve, ampak odziv. Želi, da odrasli nekaj opazijo, spremenijo ali razumejo. Včasih gre za majhne frustracije, ki hitro minejo, drugič pa je jeza usmerjena v odraslega, ker otrok želi vplivati na situacijo, ki je zanj nejasna, nepravična ali premočna. Jeza je takrat poskus, da bi bil slišan, da bi nekdo prepoznal njegovo stisko ali potrebo. Če odrasli takšno jezo prezrejo ali jo utišajo, otrok ne izgubi jeze, temveč izgubi občutek, da ga nekdo vidi. To pa v njem ustvari dodatno frustracijo, občutek notranjega nemira in prepričanje, da njegova čustva nimajo prostora. Ko starši razumejo, da je jeza vedno usmerjena nekam - v odnos, v situacijo, v občutek krivice ali nemoči - lahko nanjo odgovorijo tako, da otroku pokažejo, da je njegov glas pomemben, tudi ko je “glasen”.
Jeza torej ni sovražnik. Je čustvo, ki otroku ali mladostniku pomaga preživeti, se postaviti zase in izraziti, da je nekaj preprosto preveč. Ko jo razumemo in ko ji damo prostor, lahko otroku ali mladostniku pomagamo, da se nauči prepoznati tisto, kar se skriva pod njo, pa naj bo to žalost, strah, razočaranje ali potreba po bližini.