Veliko staršev otrok z ADHD se sprašuje: »Kako je mogoče, da se moj otrok ne more zbrati pri nalogah, lahko pa ure in ure vztraja pri nečem, kar ga zanima?«. Odgovor pogosto najdemo v pojavu, ki mu pravimo hiperfokus.
Kaj je hiperfokus?
Hiperfokus je stanje zelo intenzivne in dolgotrajne osredotočenosti na dejavnost, ki otroka močno pritegne. Takrat se otrok popolnoma potopi v nalogo – z vso pozornostjo, energijo in mislimi. Če ima priložnost raziskovati področje, ki ga zanima, lahko ustvari izjemno poglobljeno, natančno in ustvarjalno delo, pogosto veliko bolj kakovostno, kot bi pričakovali glede na njegove siceršnje težave s pozornostjo.
To je pomembno razumeti: hiperfokus je ena izmed močnih strani ADHD, čeprav se pojavlja tudi pri posameznikih brez ADHD. Kaže na to, da otrokova pozornost ni »pokvarjena«, temveč deluje drugače – selektivno, intenzivno in v povezavi z zanimanjem.
Ko se svet umakne v ozadje
Ko se pojavi hiperfokus, starši pogosto opazijo, kot da otrok »izgine« v dejavnosti. Ne sliši, ko ga pokličemo, ne opazi, da je čas za kosilo ali počitek, in lahko popolnoma izgubi občutek za čas. V šoli lahko presliši zvonec ali navodila učitelja, doma pa ne reagira na običajne klice. Za hiperfokus je namreč značilno, da posamezniku primanjkuje nadzora nad usmerjanjem pozornosti, ko je le ta vpleten v prijetno, pozitivno aktivnost, ob kateri doživlja ugodje.
V takih trenutkih se pojavi t. i. tunelski fokus, pri katerem se otrokova pozornost zoži na eno samo dejavnost. To spremljata globoka potopitev v delo in izkrivljeno zaznavanje časa – ure lahko minejo kot minute, ali obratno. Zunanji svet se umakne v ozadje, kar ni znak neposlušnosti, temveč posledica načina delovanja možganov pri ADHD.
Zakaj pride do hiperfokusa?
Pogosto se pojavi vprašanje, zakaj se otrok lahko tako močno zbere pri eni stvari, pri drugi pa ne. Odgovor se skriva v nevrološkem delovanju možganov, ki je pri ADHD spremenjeno. Določeni možganski predeli so med seboj bolj povezani, drugi pa so povezani manj kot pri ljudeh brez ADHD, kar rezultira v oteženem usmerjanju pozornosti.
Možgani pri ADHD so močno povezani s sistemom nagrajevanja (dopaminom), zato se veliko lažje aktivirajo ob dejavnostih, ki so zanimive, smiselne ali čustveno privlačne. Pri manj zanimivih nalogah pa je ohranjanje pozornosti bistveno težje. Otroci z ADHD se hitro “zaklenejo” v izjemno stimulativne in zabavne dejavnosti, saj te zagotavljajo potreben dopaminski sistem, ki ohranja njihovo motivacijo za dejavnost, ob kateri doživljajo pozitivne občutke. Zato je pozornost pri ADHD tesno povezana s tem, kako nagrajujoča se zdi naloga.
Prav zato je pogosto bolj koristno, da si namesto vprašanja »Zakaj se ne more zbrati?« zastavimo drugačno vprašanje: »Kaj mojega otroka res pritegne? Kje se pokaže njegova radovednost?« Odgovori na ta vprašanja nam lahko odprejo pomembne poti za podporo.
Moč in potencial hiperfokusa
Ko se interes in fokus združita, lahko otrok z ADHD pokaže izjemne sposobnosti. Takrat se razvijajo poglobljeno razumevanje, ustvarjalnost, vztrajnost in inovativno razmišljanje. Otrok lahko dosega zelo visoko kakovost dela, razvija znanja nad pričakovano ravnjo in najde rešitve, ki so drugačne in izvirne. Te lastnosti niso nepomembne – ravno nasprotno. Gre za sposobnosti, ki so zelo cenjene na številnih področjih, kot so raziskovanje, tehnologija, umetnost in podjetništvo.
Čeprav je hiperfokus lahko velika prednost, pa v vsakdanjem življenju pogosto prinese tudi izzive – predvsem takrat, ko otrok izgubi občutek za čas, težko prehaja med dejavnostmi ali pozabi na osnovne potrebe.
V nadaljevanju bomo pogledali prav to: kdaj hiperfokus postane izziv in kako lahko starši otroku pomagajo, da ga razvija kot svojo moč, ne da bi ga ta pri tem preobremenil.
Hiperfokus pri ADHD: ko prednost postane izziv in kako otroka podpreti