Ko otrok ali mladostnik začne nenadoma izgubljati težo, izpuščati obroke ali se pretirano ukvarjati s svojim videzom, to pogosto sproži skrb pri starših in učiteljih. V obdobju odraščanja so spremembe v apetitu, razpoloženju in telesu sicer nekaj običajnega, vendar lahko včasih pomenijo več kot le “težko fazo”. Anoreksija nervoza je ena najresnejših motenj hranjenja in se lahko začne že v osnovnošolskih letih.
Ker otroci pogosto ne znajo jasno opisati svoje stiske, se ta pokaže skozi odnos do hrane, gibanja in telesa. Zgodnje prepoznavanje znakov je ključno, saj je anoreksija resna motnja, ki lahko vodi do številnih zdravstvenih zapletov, tudi življenjsko-ogrožujočih, če je ne naslovimo pravočasno, hkrati pa je zdravljenje ob pravočasnem ukrepanju zelo uspešno. Prav zato je pomembno, da odrasli znamo opaziti spremembe in se nanje odzvati pravočasno.
Kaj pravzaprav je anoreksija pri otrocih in mladostnikih?
Anoreksija nervoza je motnja hranjenja, pri kateri otrok ali mladostnik:
močno omejuje vnos hrane,
doživlja intenziven strah pred pridobivanjem telesne teže,
ima izkrivljeno predstavo o svojem telesu,
svojo lastno vrednost povezuje predvsem s telesnim videzom.
Pri mlajših se anoreksija pogosto začne neopazno, kot “zdrava odločitev”, da bodo jedli manj sladkorja, ali kot želja po bolj športni postavi. Sčasoma pa se vedenje zaostri v nevarno samo-omejevanje, pretirano gibanje in izgubo telesne teže, ki lahko resno ogrozi zdravje.
Raziskave in klinična praksa kažejo, da se anoreksija najpogosteje pojavi med 12. in 18. letom, vendar se starostna meja znižuje. Najbolj rizično populacijo predstavljajo dekleta v mladostniških letih, vse pogosteje pa danes za anoreksijo zbolijo tudi fantje. V ozadju vzrokov za anoreksijo so lahko pritisk vrstnikov in družbenih omrežij, perfekcionizem in visoka pričakovanja, družinska dinamika, občutki neustreznosti ali izgube nadzora ter travmatične izkušnje.
Anoreksija - znaki, simptomi in posledice pri otrocih in mladostnikih
Znaki anoreksije so lahko zelo različni. Nekateri so očitni, drugi bolj subtilni. Anoreksija pri otrocih in mladostnikih lahko povzroči resne telesne in psihične posledice, saj telo v obdobju rasti nujno potrebuje energijo in hranila. Pomembno je opazovati spremembe v tem, kako je otrok deloval prej in kako deluje zdaj.
Spremembe v hranjenju se lahko kažejo kot izpuščanje obrokov ali “pozabljanje” na hrano; drastično zmanjšanje porcij; izogibanje maščobam, ogljikovim hidratom ali “prepovedanim” in “slabim” živilom (npr. sladkarije, hitra hrana); pripravljanje hrane za druge, vendar ne zase; obsesivno štetje kalorij ali tehtanje hrane; ter izgovori, kot so: “nisem lačna”, “jedla sem že pri prijateljici”.
Pozorni moramo biti tudi na naslednje spremembe v telesu: hitra izguba teže ali zastoj v rasti; izpadanje las, suha koža, mrazenje, modrikaste roke in noge; omotica, utrujenost, omedlevanje; bolečine v trebuhu in zaprtje; pri dekletih neredne menstruacije ali celo izostanek; ter pretirana telesna aktivnost, tudi ko je otrok ali mladostnik izčrpan.
Spremembe v razpoloženju in vedenju otroka/mladostnika pa se pogosto kažejo kot razdražljivost, umik in nihanje razpoloženja; pretiran perfekcionizem; težave s koncentracijo in padec šolskega uspeha; izogibanje druženju, še posebej, ko so vključeni obroki; negativna telesna samopodoba, občutki krivde ali sramu; ter depresivnost ali anksioznost.
Ker se lahko znaki razlikujejo glede na to, kakšen tip anoreksije se razvija, je koristno poznati osnovne razlike med posameznimi oblikami motnje. Pri anoreksiji namreč ločimo več oblik. Restriktivna anoreksija je najpogostejša. Zanjo je značilno močno omejevanje hrane, stradanje ali pretirana telesna aktivnost, brez epizod prenajedanja ali izzivanja bruhanja. Purgativna anoreksija vključuje omejevanje hrane, hkrati pa tudi očiščevalna vedenja, kot so izzivanje bruhanja ali pretirana uporaba odvajal in drugih sredstev za “čiščenje” telesa. Poznamo pa tudi atipično anoreksijo, pri kateri oseba izpolnjuje vsa merila za anoreksijo, vendar telesna teža ostaja v mejah normale (indeks telesne mase (BMI) nad 18,5). Razumevanje teh razlik nam pomaga lažje prepoznati, kaj se dogaja, saj se lahko vedenjski in telesni znaki med posameznimi tipi nekoliko razlikujejo.
Kdaj in kako poiskati pomoč?
Strokovna pomoč je potrebna, ko:
otrok izgublja težo ali ne raste več,
se izogiba hrani ali obrokom,
je izrazito obremenjen s svojim videzom,
se vedenje stopnjuje in ga ne more več nadzorovati,
se pojavijo telesni znaki izčrpanosti,
se otrok umika, postaja depresiven ali razdražljiv.
Pri sumu na anoreksijo je pomembno, da ne čakamo, ne relativiziramo težav in ne poskušamo vsega reševati doma. Prvi koraki so lahko sledeči: miren pogovor z otrokom, brez obsojanja; pogovor z razrednikom ali šolsko svetovalno službo; obisk pediatra, ki oceni zdravstveno ogroženost; vključitev v svetovalnico za motnje hranjenja (npr. Muza, Introspekta); ter družinska ali individualna psihoterapija, ki jo nudijo tudi strokovnjaki ChildWise Labs.
Zdravljenje anoreksije običajno vključuje medicinsko spremljanje, psihoterapijo (družinsko ali individualno), prehransko podporo, podporo staršem in po potrebi hospitalizacijo, kadar je zdravje ogroženo.
Zgodnje ukrepanje pomembno zmanjša tveganje za kronični potek bolezni in smrtnost ter otroku omogoči, da ponovno vzpostavi zdrav odnos do hrane in sebe.